Kar naenkrat je pol leta naokrog, odkar je Monči pri nas. Neverjetno.
Po eni strani se mi zdi, da smo jo pripeljali včeraj, po drugi pa, da je že od nekdaj pri meni.
In da že od nekdaj tako uživa na sprehodih, kot zdaj, pozimi.
Brrr...pri nas v "hribih" je mraz, sneg in led. Monči se seveda niti najmanj ne sekira. Brez godrnjanja
je sprejela mojo odločitev, da bodo sprehodi decembra samo zjutraj...popoldan in zvečer je enostavno
pretemno, da bi jaz tvegala svoj vrat po naših zaledenelih klancih z dvema turbo-psicama na vrvicah.
Dvema?
Monči do nedavnega sploh ni marala sprehodov. Če sem jo pripela na vrvico, se je "prilimala" na mojo
nogo in se tresla celo pot. Samo s Fino nisem mogla na sprehod, ker je bi se tačas Monči sami doma strgalo
od groze, Fina pa sprehode OBOŽUJE, jasno. Nikakor ni bilo prav za obe
Rešitev je bila seveda enostavna, kot so take reči vedno. Pa čeprav sem
rabila nekaj mesecev, da mi je kapnilo.
Petmetrski Fleksi...in že imamo novega psa, ki svobodno šiba levo desno v lovskem cik-caku, vleče, teče,
cuka, skače, lula...in mi popestri sprehode na sto in en način
Sposobna se je v treh sekundah naviti okoli Fine (enkrat pod trebuhom in dvakrat naokrog), potem pa še
okoli mojih nog ene dvakrat. In ker se na lepem znajde na čisto kratki vrvici, jo zagrabi še panika in začne
noret in skakat name. Čista zabava, vam rečem. Sem se pa zverzirala in razštrikam situacijo že v uri in pol:)
Druga zadeva na sprehodih je seveda ta, da včasih (na srečo redko) srečamo druge sprehajalce s psi...psi so
sicer ok, samo ljudje...so pa živa groza. Če so ženske še gre...Monči samo stisne rep med noge in stoji čisto
na miru. Pri moških jo pa zagrabi panika (sploh če se še kaj pogovarjamo) in v hipu se mi navije trikrat okoli
nog, medtem ko seveda Fina željno vleče k psom. Lušno
Tretja zadeva na sprehodih je pa ta, da so naši klanci vsi dobesedno sredi gozdov. In polni gozdnih prebivalcev.
. Ko sem se preselila sem, nisem mogla verjet, koliko je tukaj srnjadi, zajcev, veveric, lisic.
Ki se vsi po vrsti mirno sprehajajo mimo hiš, saj jim nihče od ljudi nič noče. (lovcev imamo hvalabogu zelo
malo, oziroma če so, pridejo iz doline) In moji ljubici imata gozdne prebivalce zelo radi. Zelo.
Edina šansa, ki jo imam, da ob srečanju z njimi ostanem na nogah je ta, da zagledam srno/zajca/lisico/mačko
prej kot onidve.
V nasprotnem primeru letim. Dobesedno.
V samem bistvu pa...na sprehodih zelo uživamo. Zdajle bodo pa še prazniki (juhu
), dnevi se bodo končno
nehali krajšat in teme bo vedno manj
, sprehodov pa vedno več
Toliko za danes...lepe praznike želimo vsem na forumu in seveda vsem horjulčkom....čeprav ob sedanjem
tempu oddajanja Smetki grozi, da bo do novega leta sama ostala
Pravzaprav sem se odločila, da bo to moja novoletna želja...