Pred več kot 16-imi leti, natančneje 26.06.1991 ( kot Slovenija ) si se rodil mami Tački na Zbiljah. Z mamo sva prišli na ogled legla treh mladičkov in mami te je takoj izbrala. Očitno se je takoj zaiskrila nevidna vez med vama. Jaz sem svoji prijateljici rekla sicer, da želim, da bi bil tak, kot je bila njegova stara mama - čistokrvna maltežanka Baca. In je tudi rekla, da boš edino ti tak. In tako si bil zapečateno član naše družine. Pri 6-ih tednih smo te peljali domov. Ne bom pozabila kako radovedno in malo s strahom si pogledoval ven iz avta. In kako si pogrešal mamico prve noči. In kako sva se učila lulanja in kakanja zunaj. Pa kako hitro si to osvojil.
Skupaj sva rasla, odraščala in zorela. Marsičesa si me v življenju naučil, neomajno je bilo tvoje zaupanje do ljudi. Vse si imel rad.
Skupaj sva se odselila, ko je bil čas za to. Hitro si osvojil nov teritorij in nove sostanovalce v soseski. Veliko src si osvojil. Tudi moja boljša polovica te je takoj vzljubila. Kot srečna družinica smo bili skupaj polnih 10 let - skupaj smo hodili na smučanje v Italijo, na dopust na Hrvaško, Korziko, po Sloveniji. Dneve smo prebijali kar se da čim bolj skupaj - aktivno ali pa leno. Srečen si bil, ker si vedno več bil zunaj. Na sprehodih, na Šmarni gori, zadnja leta na Žibršah.
Vseskozi si bil zdrav, nihče, ki te je videl, ni mogel verjeti, da šteješ toliko let. Letos jeseni pa so se začeli težki časi.
Vse se je začelo s kolcanjem in posledičnim bruhanjem. Taki napadi so se ponavljali na cca 5 dni in trajali 24 ur. Po 3 tednih si zaradi tega dobil aspiracijsko pljučnico in ostal na kliniki 2 noči. Nato smo te vzeli v domačo oskrbo in si se "jackson" pri teh letih postavil na noge. Že pred pljučnico smo opravili številne teste in preiskave, ki so pokazale le, da si v odličnem stanju za svojih 16 let. Po pljučnici smo se ob ponovnem napadu odločili za invazivne preiskave - dobil si anestezijo in opravili so preiskave. Vse negativno. Po anesteziji si bil živahen kot bi te priklopili na 1000V. Prav vlekel si me po travniku. Pa smo šli spet domov s terapijo, ki žal zopet ni imela uspeha. Med napadi pa si bil tak, kot da ti ni nič. Pa smo poiskali še dve mnenji. Isto. Nerazložljivo.
Ob zadnjem napadu si med bruhanjem aspiriral precej hrane. In je prišla druga aspiracijska pljučnica. Tokrat smo te s klinike vzeli domov zato, ker se nam je zdelo, da ne boš zmogel, in nismo hoteli, da se ti to zgodi med tujci ali pa celo, ko bi bil sam. Do zadnjih vzdihljajev smo bili skupaj, ko se nisi mogel več boriti in si mi z očmi povedal, da ne moreš več, sem ti rekla: Vem, Backo. Oprosti nam, da smo tako želeli te še imeti ob sebi. Oprosti.
In si dobil odrešitev. In si mirno zaspal.
In tako bolečo praznino si pustil za sabo. Bil si prekrasen sopotnik, prijatelj, nagajivček. Pravi "jackson". Vedno boš naš. Ti v naših srcih in naša srca s teboj.
Jana. Vse pravice pridržane.
