Vis in Nox, Pajo in Cuc in še Aja

Zdravo, se kar sama javljam, ker tale moja Janja same polresnice trosi okoli! Sem prebrala Monine pripombe (Mona je zakon), pa sem se še sama odločila, da se pritožim. Samo se bojim, da še zdaleč ne bom tako duhovita, pa saj so moje težave tudi tisočkrat hujše.

Prvič-hrana. Smetka, ti bi morala z mano držati, ne pa da daješ Janji take napotke, da bom preč prišla. Pa že tako dobro mi je šlo. Sem takoj, ko sem prišla, povedala, da briketov pač ne jem. Sem jih vseeno dobila, pa še mal konzervice zraven. Ker sem štiri leta študirala človeško psihologijo, je bilo vsak dan manj briketov, pa več konzerve, pa še tiste brikete, ki so ostali, sem ven pljunila. Pa tudi konzerva ni bila več dobra, je bil boljši kak zrezek ali pa pol Janjinega sendviča, saj Janja že itak preveč je. Pa včasih sem si še kakšen posladek privoščila. So mi mački piškote z omare vrgli, ali pa sem skrite čokoladne bonbone našla. Ko sem bila s prehrano že skoraj zadovoljna, pa Janja pravi, da taka prehrana ni primerna zame. Ona bo govorila, ko nič ne ve. Pri njenih letih in KILAH, bi morala jesti samo zelenjavo, pa se s torticami baše.

Pa sem spet na SAMO briketih. Ampak sem bistra punca, se ne dam zlepa! Ko greva z Janjo ven, sem tako pridkana, da me vsi hvalijo. Ves čas hodim POLEG, potem pa se vsakih nekaj metrov usedem, nagnem svojo lepo glavico v levo in zavijem z učkami, in glej čudež, že dobim priboljšek. Tako, da mi ni treba pojesti ne vem koliko briketov, ko je pa toliko priboljškov zraven. Samo, Smetka, brez pripomb, prosim!

Drugič-Pajo. Ta mulc, ki še eno leto nima, je čisto nor na Janjo. Danes ponoči nisem nič spala, ker je vso noč predel in se stiskal k njej, jaz pa sem morala paziti, da sem bila še bliže. Na koncu sva oba končala na njeni glavi!

Smrkavec naj si raje prebere posvojitvene pogodbe, pa bo videl, da je Janja SAMO MOJA in jaz sem njena edina mucica in kužica obenem.

Mački so pa vsi Najini. (Naja, čisto pasje ime-nikoli ne vem koga kličejo, pa letam po stanovanju gor in dol!) Sicer je Naja kar v redu, nič ne najeda. Ima hud biznis, da mene vozi ven, ko je Janja v službi. Sva takoj sklenili dogovor, da nikoli ne kakam takrat, ker noče kakcev pobirati, ona pa mi ne teži z dolgimi sprehodi. Samo polulam se, pa takoj domov, mačke kontrolirat.

Tretjič-igrače. Imam cel kup igrač, pa so vse neuporabne. Niso za pojest, niti se ne dajo razgristi. Mi vržejo žogico in rečejo, Aja, glej žogica. Jo grem pogledat samo enkrat, potem, ko vidim, da ni užitna, me pač ne zanima. Potem rečejo: Aja, prinesi žogico. Kaj jo bom nosila, kdor jo rabi, naj si jo gre sam iskat. Naj vržejo zrezek, pa takoj tečem!

Imeli pa smo veliko zanimivih igračk, ki pa so vse izginile. Janja pravi, da so bile miške za mačke in jih ne bi smela jaz pojesti. Kaj morem, če so pa kožuščki iz zajčjega krzna in tako dobri, njami. Pa male penaste žogice. Samo malo se jih dotaknem z zobmi in že jih ni.

Najraje pa imam Janjine copate in posteljnino. To so prave igrače, nudijo veliko ustvarjalnega užitka. Mački so me gledali z odprtimi gobčki, ko sem s postelje odtrgala meter rjuhe.

Dobro sodelujem tudi s Cucom. On je čisto nekaj drugega kot Pajo. Ima raje gospodarja in Janje nič ne nadleguje. Poleg tega izkoristi vsako priliko, da se polula na njeno posteljo. Potem Janja besno zmeče vso posteljnino v kopalnico na tla in gre spat. Meni pa tako dolgčas, se moram takoj zamotiti z modeliranjem. Zdaj ima Janja luknje v kovtru in v jogiju, pa saj si je sama kriva, je rekla Katarina. Bravo, Katarina, vsaj ti me razumeš!

Koliko moramo mi psi potrpeti z ljudmi!

AJA