nacrtno parjenje rodovniških psov z nerodovniškimi

[Kalsang]

Res je bila to draga avantura, ampak mi ni žal, ker ata je res zelo lep primerek pasme, psa njegovega tipa patežko najdeš bližje kot v Skandinaviji, tako da se tudi z avtom ni dalo odpelat in je bilo treba z avionom... 

Ampak zato imam pa zdaj nove zelo dobre prijatelje na Danskem in zastavljeno vzrediteljsko sodelovanje za naprej....    To pa je tudi veliko vredno, če želiš nekaj v vzreji doseči. Mislim, da veš, o čem govoriš. Čeprav se osebno ne poznava, po pripovedovanju drugih vem za tvoje mladičke in vzrejno sodelovanje v tujini. Se mi zdi da si tudi en tak "norc" kot jaz, v dobrem smislu seveda....

[altervita]

sicer ni tema o cenah, bom pa ponovil nekaj, kar sem stokrat. Sicer malo črnobelo, ker je za vsako pasmo drugače, pač glede na več faktorjev)
Vi ste šli lahko stokrat v Francijo parit al pa na dansko, pa še vedno (razen če gre tu za zelo malo ponudbo plemenjakov-globalno gledano) ne morete stroškov paritve naprtit kupcu. Vzrejate za svoj gušt. Če pa ne vzrejate, potem pa lahko jamrate o vložkih. Vložki naj bi se povrnili tistim ki se gredo kžeft. tko da...odločte se? imate drag hobi za katerega bi radi da vam plačujejo drugi, al pa ste morda kšeftarji? Al ste ljudje ki imajo drag hobi neglede na občasni finančni "izplen" iz legel? Zakaj vzrejate torej?

Zanimivo, kako se oglašajo "vzreditelji" s po eno, dvema psicama in zagovarjajo nenormalne stroške vzreje, ko se jim niti sanja ne kaki so stroški v eni resnejši, kvantitativno (in po logiki tudi kvalitativno) močnejši vzreji. Jaz sem stetoskop kupil enkrat, kotilnico naredil enkrat, vagico kupil enkrat in jo tudi v gospodinjstvu uporabljam. V psico sem vložil od prvega dne dalje, do danes, reci piši okol miljon sit. In kaj pol? Koga to briga?

Imamo pa scenarije:
-"ljubiteljski vzreditelj"- recimo da so to ljudje z visokimi načeli ki želijo s svojo domačo psičko nekoliko vzrejat. Neprofitni. Po moji skromni oceni, sploh ne gre za vzreditelje, ker kaka je pa to vzreja in kake so možnosti da se greš resno vzrejo in selekcijo, če v 10 letih narediš 5 legel?

-"profesijonalni vzreditelji"- imajo več psov, visoka načela vzreje, tudi neprofitni. Vzreje se lotevajo na malo višji stopnji. več psov, več selekcije, več vzrejnih možnosti....konc koncev pri več psih tudi več informacij hkratno rabiš obdelovat, ker moraš vsakega psa poznat do obisti, ne samo enega kot gornji "primerki" vzrediteljev.

(se opravičujem, ampak kot sem rekel, bom bolj črnobelo pisal zgolj o enem segmentu vzrediteljev-tistih ki že v startu zadeve delajo korektno. dvoriščarjev in preprodajalcev sploh ne mislim vtikat v svoje razmišljanje)

ok...Oboji torej vlagajo v zdravstvene teste, razstave, itd.

kje so razlike?
primer "ljubiteljskega vzreditelja: super titulirano, za miljon sit psico, peljem k svetovnemu prvaku in potegnem dva mladiča ven, od tega enega belega in enega zajca. Belega prodam za 100.000, ker je rodovniški, pa od ata svetovnega prvaka. Naslednjič jo peljem k drugemu, pa je prazna, tretjič jo dam pod soseda in dobim pet mladičev super kvalitete, ki jih prodam po 150.000 sit. In sem samo še za 400.000 v minusu. Naslednje leto ponovim in sem se pokril, s tem da zadržim najboljšo psičko doma za naprej. Potem psico upokojim. štiri legla, pa domača psička ki je ne bomo "matrali"-kot da je brejost bolezen, ne pa naravno stanje. Vmes imam dve leti premora. Zguba kontinuitete...

Primer "profesijonalnega vzreditelja": Prvo psico peljem pod sosedovega psa in dobi korektno leglo treh mladičev, plus mrtvorojenega. Vse pse prodam po 30% nižji ceni od cene "ljubiteljskega vzreditelja, ker nisem s to paritvijo nič drugega dosegel, kot da sem izvedel ali je psica plodna in pa kako plodna je. S tem sem si je pokril stroške legla in skoraj stroške hrane matere v dveh letih. Naslednje leto ponovi zgodbo z drugim sosedom, ali nekoliko bolj oddaljenim psom, ter zopet dobi leglo 4 mladičev od katerih je eden perspektiven. Tretje leto ponovi paritev (ponovi v smislu tega, da pari nekoliko dlje-čeprav je kilometrina najmanj relevanten faktor v vzreji) in zopet dobi 4 mladiče. brez odličnjakov. Pokril sem psico-finančno. Izplena ni bilo. Psico upokojim nekam na kavč, kjer mlada (cca 4,5 leta stara) prestopi v drugo fazo svojega pasjega življenja.
Obenem s to prvo psico, po njenem drugem leglu, neka druga psica s sosedom skoti 7 mladičev, in leglo ima dva odlična psa. Naslednje leto gre pod "boljšega" plemenjaka in da sedem mladičev, korektno leglo, 4 odličnjaki od katerih en ostane doma (psica). Naslednje leto s spet dobrim, pa magar 1000 km stran psom, svetovnim prvakom, da leglo 4 mladičev, od katerih sta dva škart.  Ker se je izkazala kot dobra vzrejna psica, jo četrtič spet peljem pod dobrega plemenjaka in dobim spet dobro leglo z dvema odličnjakoma. Petič enako.
(Vse pse prodam po 30% nižji ceni od cene "ljubiteljskega vzreditelja). Potem psico upokojim.

Tretja psica je razstavna in vanjo vložim v 2 letih recimo miljon. Njena zgodba je enaka zgodbi prve psice. Slaba rodnost in povprečna plemenska vrednost. Z njo sem v minusu.

Zgodba četrte psice je podobna zgodbi druge psice, s tem da je psica hkrati v prvih dveh letih "požrla"....recimo pol miljona sredstev (predvsem razstave)

Suma sumarum, sem se z nižjimi cenami prav tako sam pokril, oz sem na nuli, neglede na to za kaj se smatram: za "ljubiteljskega" al pa "profesijonalnega" vzreditelja.

kaj hočem povedat: vzrejamo ker nam je to gušt. Stroškov ki jih imamo s psom, ne bi smeli nikakor naprtit kupcu. Če smo se odločili da bomo razstavljali, je to naša odločitev. Sam ki se prištevam med vzreditelje "profesijonalce", razstavljam samo nekatere od svojih psov. Ker sem se odločil za vzrejo. Razstave so zame dogodek kjer treniram oko in sem na tekočem s pasmo-pa tudi kot sejem kjer opazim potencijalne kandidate za snubce svojih psic. Kot vzreditelj pa moram sam brez sodnika vedet več o svojem psu kot mi lahko katerikoli sodnik pove. če mi lahko sodnik pokaže na napako ki je nisem opazil sam, to kaže na to, da sem nekaj šole prešprical zgleda.
Če smo se odločili da v zdravstvenem pogledu opravimo več od predpisanih zdravstvenih testov, smo to storili zato, da bomo sami imeli boljšo sliko materijala s katerim delamo. Ne moremo torej niti tega naprtit kupcem. Ker je to NAŠA POTREBA, ne njihova.

In vprašanje: če bi tiste primere večih psic, razporedili med pet "ljubiteljskih", bi vsi imeli stroške in nulo oz minus. Verjetno bi se vse (ker so pač edine ki jih imajo) razstavljale in morda bile titulirane. vprašanje je pa: kdo je več prispeval k kvaliteti pasme? En "profi" al pet "ljubiteljev".

ITD.
CENE SO PREVISOKE.


aja...še nekaj kar se tiče same teme:
rodovniške in nerodovniške al pa dva rodovniška brez vzrejnega dovoljenja bomo pa močno zmanjšali takrat, ko bomo striktno vse pse ki gredo od vzreditelja in niso namenjeni razplodu, kastrirat že pri 2 mescih. In jih prodat kot pet kvaliteto PO CENI ZA PET KVALITETO. Ki je recimo, skor že cena nerodovniškega.

Mi je par dni pred tem, ena mačkarica malenkost vsadila to idejo v glavo in ma prav. Jaz kot vzreditelj ki nekaj dam na svoje ime oz na renome psarne, si tud pod razno ne smem dovolit, da bi neki "genčki" ki niso bili namenjeni da bi se prenesli naprej, skačejo po telesih kakih baštardotov in mi delajo slabo karmo, ker sem jaz z nesterilizacijo njihovega prednika, posredno prispeval k azilaški, nerodovniški, potepuški al pa zgolj kavčarski štrasenputpuri populaciji psov. Zdaj mi je jasno zakaj imam v svoji pogodbi za dve moji psici, tud pogodbeno kazen za kršenje določil, 5000 evrov (!!!). Ker vzreditelj od katerega sem kupoval, nekaj da na svoje dobro ime, ki bi bilo umazano s tem ko bi ga jaz s psi iz njegove vzreje, biksal.


Čedalje bolj se nagibam k mnenju, da se naj gredo vzrejo zgolj tisti ki se mislijo tega na kompleten način lotit. Z vzrejnim načrtom, dobro bazo in ustreznim številom živali. Vse ostalo je polovičarstvo ki škodi. Večinoma - si upam trdit(!!!) so prav "ljubitelji" krivci za to, da se še danes prodaja fama okol tega da je rodovnik papir za hohštaplerje. Sploh npr "openbox" je dokazal to. ker je marsikteri nerodovniški potolkel rodovniškega v ringu. pes za pol cene je potolkel psa za polno ceno ki bi na katerikoli razstavi pokasiral dobro ali pravdobro?? huh???

[altervita]

sej se ne usajam...samo pripombo mam pač na to, da na končni točki povsod pridemo al na primerjave z otroki, al pa na to kolk so rodovniški vsi na danskem parjeni, in kaki so stroški ene rodovniške vzreje (v resnic nič večji kot nerodovniške) kar pa realno sliko zamegljuje. Jaz čist lahko razumem da je za redko pasmo treba širše iskat samce, pa da zarad redkosti rabijo ljudje bolj štartat na tistih par plemenjakov za katere se vsaj mal ve kaj dajejo. Izhajal sem pač iz moje pasme, ki jo ima skor vsako blokovsko naselje manjše pri nas, da ne rečem vsaka ulica.

Vsekakor pa smo vsi tisti ki imajo redko pasmo al pa tisti ki imamo malo bolj pogosto, vedli vse "in&out"e ki jih s seboj prinese lastništvo in kasnejši razplod naših psov.

[Teski]

Vsak plača toliko kolikor je pripravljen dati in kolikor si seveda lahko privošči - in sicer bodisi za namene "vzreje" ali pa za nakup. Cene so pač različne in prav tako želje ter zahteve obeh strani.
Nihče nikogar ne sili ne v eno ne v drugo.
Naše odločitve so naša last in posledice le-teh so naša odgovornost.

LP, T

[Teski]

Tako - čisto materialistično:

Kupcev ne briga kolikšen strošek predstavlja pes, paritev,... Kupci se zanima(j/m)o le, da bi za čim manj denarja dobili čim boljše (psa, avto, konja, hišo,...). 
Obratno pa velja za prodajalce.

Razumljivo, ne? 

Seveda obstajajo izjeme - ali pa drugače rečeno - različni dejavniki, ki vplivajo na posamezen primer - cene, prodajo,... (npr. ali dokaj zanesljivo veš komu prodajaš/od koga kupuješ, pa seveda kaj...). Tu imamo le opravka z živimi bitji in so v igri hote ali nehote, vede ali nevede tudi čustva.

[altervita]

Altervita ni merilo kako dober vzreditelj si  èe imaš doma samo dva,tri ali pa dvajset psov.
 

sam sem mini, mini vzreditelj. imam tud po kriterijih članka na mojpes.net-u to "oznako". Članku je naslov kako vzrejati z malo psi.
En pes, al pa dva al pa tri, je v 16 (!!!)  letih premalo da bi se imenoval vzreditelj. oprost mia. Lahko si dober teoretični vzreditelj. Če mač pa neproblematično pasmo, si pa morda celo lahko rečš vzreditelj in sem jaz zadnji ki ti bom oporekal. Za pasmo bokser vem, da bom jaz v 5 letih šel s svojimi psicami in glede na zapuščino ki so nam jo pustili "dobri vzreditelji" izpred 20 let (ne tako daleč anede?) na orenk višji nivo, ker bom vse živo ven vlekel. Aliene take in drugačne.
Nekomu ki ma pa eno psico, se pa komot zgodi da mu po 10 letih legel, pride škart, ki ga niti ne opazi in mu ta škart preživi ter zarad nerazvitosti v novem domu pri osmih mesecih pogine, ker njegov rejec pač ni mel PRAKSE v tem da bi tisto nebodigatreba odstranil že v leglu, ko so bili znaki dovolj očitni.

TESKI:
ČUSTVA V VZREJI NIMAJO KAJ ISKAT. kaj pa čustva folka ki jim drek od psa ki je bil pod steklenim zvončkom gor spravljan, pogine pri enem letu zarad tega, ker je bil vzreditelj čustven in je na dudo al pa po cevki gor spravljal nedonošenca al pa nerazvitega psa? Kaj pa njihov (pa dejmo spet...= denar. In ja, kaj pa njihova čustva?
V vzreji se ne sme nič oprostit. Čustva so dovoljena novim lastnikom. Vzreditelj je pa mati narava. Brez čustev.

Rad imam svoje pse. Ko selekcijoniram, se pa ukvarjam z selekcijo. Kdor ostane, je ljubljen do konca.

[altervita]

aja...sem še v tadolgem postu dejal: nikakor malih, mnimini vzrediteljev z resnimi nameni ne dajm v nič; šteparjev in rejcev nerodovniških pa sploh ne omenjam. Ampak že dlje časa opažam, da imamo pesjani v Slo. dva izraza: rejec in vzreditelj, pri čemer naj bi drugo pomenilo nekaj več. pol- al pa profesijonalno vzrejo, višji nivo, itd. In tu pridemo do pomisleka ki ga imam v poimenovanju: če že ločujemo, otem se jaz pač ne morem v isti rang dajat kot nekdo ki ima (oz bo imel dolgoročno) v 10 letih 4 legla. Ker je drug nivo. In če primerjam kmetijstvo: rejci kupujejo pri vzrediteljih in potem tisto razmnožujejo. Tko da...hecna definicija KZS: vzreditelj je oseba ki je imela najmanj eno leglo. haha.

[altervita]

No Alti, jaz menim, da èe si pri nekom reèeš "temu ga pa ne dam", imajo tukaj èustva tudi kaj pri tem...

nikakršnih. čista kalkulacija. tu bo psu ok, tu pa ne. sem paše, sem pa ne. čustva? Ja do psa seveda, saj je moj. Ampak ocena stanja? Čista matematka.
Čustva so nekaj kar je močno zadaj. Prva je korist. Psa, kupca, mene. v tem zaporedju. In verjem mi: tud če bi psa (pa magar iz svoje vzreje) mrzil, bi enako postopil. Res pa da je tud sovraštvo čustvo.

Meni bolj odgovarja uno: "prav je".

In tud to a sem čustveno glasno sprejel končni zid, al pa ne, pa a sem rad dal stran pse al pa ne (in tako bo tud v bodoče) je privilegij ki si ga lahko po trezno premišljenih in izvedenih dejanjih privoščim. Nikakor pa ne prej.



Aja:
angleži imajo samo izraz Breeder...za ovce, prasce, koze, konje, mačke in pse.

Pri nas smo razmnoževalci psov ( in mačk?) imenovani Vzreditelji.

Nemci pa...Rejec je Zuchter, al je Zuchter vzreditelj?

drugi jeziki?