Žival je stvar - kako dolgo še??

[Drejči]

Domače živali so po večinski teoriji tiste, ki so jih ljudje zaradi svojih potreb skozi stoletja adaptirali svojim življenjskim razmeram, jih razmnoževali in skrbeli zanje.
Divje živali ali divjad so prosto živeče divje živali, ki so bile, ki so oziroma lahko postanejo predmet lovstva, pri čemer pa zakon podrobno določa, katere prosto živeče živali se štejejo za divjad.

Udomačene živali pa so tiste živali, ki so se privadile življenju z ljudmi in so zato v posesti upravičenca (npr. divje živali v cirkusu).

Podivjane živali so domače živali, ki se klatijo in so brez lastnika.(*4)

O pravicah živali

V razviti etiki je nesporno, da le človek dojema dobro in zlo, pravilno in nepravilno, ter da je zato le človek aktivni etični subjekt.(*5) Ker se v živalih še vedno vidi etični agens, nimajo niti med seboj niti nasproti ljudem kakršnekoli
dolžnosti. Zaradi tega tudi ne morejo storiti deliktov in tudi ne morejo biti moralno ter pravno kaznovane. Filozofsko gledano, ker živali nimajo razuma, prištevnosti in svobode, zato tudi ne morejo imeti moralnih in pravnih upravičenj, to je pravic ali prvine etične subjektivitete. Vendar pa se takšno filozofsko gledanje ne more obdržati, saj imajo moralno in pravno upravičenje tudi otroci in duševno bolne osebe. Nedvomno takšna filozofska gledanja izhajajo iz prepričanja, da je človek postal gospodar narave in edini med živimi bitji ustvarjen "po božji podobi", ki lahko na podlagi "pravice močnejšega" razpolaga z drugimi bitji kot sredstvi za svoje cilje in zadovoljstvo.(*6)

Nekateri teoretiki zagovarjajo stališče, da živali nimajo nikakršne dolžnosti, saj jim ni dana svobodna volja, brez katere izvršitev dolžnosti ni mogoča, zato tudi nimajo upravičenj. Po njihovem gledanju so živali ustvarjene za človeka, ki ima
do njih enake pravice kot do rastlin in kamnin. Lahko jih po izrecnem dovoljenju Boga ubija zaradi svoje prehrane ter jih brez stroge nujnosti uniči zaradi prehrane.

Tudi sodobni zoofili trdijo, da ni soglasja in potrebe živali obravnavati kot nosilce moralnih in pravnih upravičenj nasproti ljudem. Prav tako razlagajo, da živali ne morejo imeti kakšnih obveznosti, ker nimajo razuma in prištevnosti, saj bi sicer potem tudi živali lahko imele upravičenja do človeka kot zavezanca.(*7)

Žival se lahko varuje tako, da se vse ljudi zaveže k pravilnemu ravnanju z njimi. Šele po tako organiziranem ravnanju bi ljudi lahko zavezali, da bi imeli nekatere moralne in pravne dolžnosti. Po nemškem teoretiku H. Stollting-G. Zöbeju so pravice živali le običajni nejuridični izraz za človekove etične dolžnosti. Nekateri zoofili pa trdijo, da razum in prištevnost nista tista nujna pogoja za posedovanje moralnih in pravnih upravičenj in da naj se živalim priznajo nekatera upravičenja zaradi varstva svojih interesov.
Priznana pravna avtoriteta za živali v Italiji Silvana Castignone trdi, da če bi živali dobile nekatere pravice nasproti ljudem, bi ljudje dobili obveznosti nasproti živalim ter pri tem ne obveznosti do drugih ljudi glede živali. Zaradi tega bi bilo logično in funkcionalno nujno, da bi predstavljalo kršenje takšnih človekovih obveznosti moralni in pravni delikt nasproti živalim ter ne le zgolj do drugih ljudi glede na živali.
Pri vprašanju, ali priznavati živalim moralna in pravna upravičenja, obstajajo razlike v tem, katerim živalim je to priznati ter kakšne pravice oziroma ali imajo živali že same po sebi nekatere naravne pravic. Znani utilitarist Peter Singer trdi, da je bistveno, da moralni in pravni red priznavata načelno enakost interesov ljudi in živali kot bitij, ki občutijo bolečino, trpljenje in zadovoljstvo. Meni, da je zaradi tega treba odpraviti diskriminacijo interesov in trpljenja zaradi pripadnosti določeni biološki vrsti. Prav tako opozarja, da zaradi tega to ne pomeni ignoriranje dejanskih razlik človeških in ne-človeških bitij ter tudi ne glede na pravice, ki iz tega izhajajo.

Angleški in ameriški animalisti pa zastopajo naravnopravno stališče ter zagovarjajo potrebo po pravicah živali-animal rights ter do vzpostavitve neposrednih obveznosti ljudi do živali.
Tako kalifornijski profesor Tom Regan zagovarja teorijo o moralnih upravičenjih živali ter ostalih moralnih pacientov, kot so novorojenci in umobolni, za katere trdi, da so v bistvu enaki človeku ter da zato predstavljajo samostojne vrednote subjektov življenja. Trdi, da ne zadostuje zgolj trditev o sposobnosti občutenja
bolečin, trpljenja in zadovoljstva, temveč da gre za nekatere določene skupne višje psihične sposobnosti, ki so konstitutivne za moralno subjektivnost.
Najnovejše spoznanje biološkega evolucionizma trdi, da poseduje psihofizično višje razvito bitje-žival večjo ali manjšo mero takšne vsebine zavesti, kot so želje, prepričanja, interesi, preference, spomin, predvidevanja in avtonomija kot zavest v sebi. Zaradi tega tudi trdi, da je nekaterim živalim zato treba priznati temeljna
moralna upravičenja do spoštovanja in varstva njihovih interesov. Ker naj bi tudi ljudje zato do živali imeli nekatere neposredne moralne dolžnosti, pomeni, da se živali zato ne smejo uporabljati kot sredstva za človekove cilje: tj. da se jih ne sme ubijati zaradi prehrane, delati na njih poskuse in zapirati v živalske vrtove in podobno.
V novejši filozofiji, teologiji, predvsem v protestantski jurisprudenci in v naravoslovnih znanostih, je vedno več tendenc in misli, da imajo oziroma da bi morale imeti živali določene pravice že zaradi pravičnosti, ki jo človeštvo dolguje ujetim, mučenim in ubitim živalim.

[Kapitan_Nemo]

Kdor trdi, da je žival stvar, pač ni resen  

Pravice živali

World Society for the Protection of Animals - WSPA
Približno 30 let po Deklaraciji OZN o človečanskih pravicah so na sedežu Organizacije združenih narodov za znanost, umetnost in kulturo UNESCO v Parizu sprejeli DEKLARACIJO ZA PRAVICE ŽIVALI. Generalni sekretar Instituta za humanitarno biologijo v Parizu Cochin Georges Heuse je izvedel akcijo za sklic Mednarodnega kongresa in razglasitev te deklaracije. Tekst tega kodeksa je sestavljen v francoskem, angleškem, arabskem, nizozemskem, španskem in ruskem jeziku in je bil javno razglašen v Parizu 22. januarja 1978. Deklaracija o pravicah živali je postala eden izmed dokumentov Združenih narodov - UNESCA na dan 15. oktobra 1978 in med drugim poudarja spoštovanje živali, prepoveduje vsako mučenje, zahteva strogo zakonodajo s področja varstva živali, obsoja znanstvene (medicinske, laboratorijske in druge) poizkuse na živih živalih (vivisekcija), ki so tolikokrat v središču razprav.

DOKUMENT OZN O ŽIVALIH
SVETOVNA DEKLARACIJA O PRAVICAH ŽIVALI
V prepričanju, da ima sleherna žival svoje pravice in da zanikanje teh pravic vodi človeka do tega, da dela zločine proti naravi in proti živalim, v prepričanju, da je spoštovanje načela, da imajo vse živalske vrste pravico do življenja, temelj sožitja človeštva na Zemlji, v spoznanju, da je človek že ničkolikokrat z genocidi, z iztrebljanjem mnogih živalskih vrst prekršil in še krši to sožitje v lastno škodo in v prepričanju, da človekovo spoštovanja živali samo utrjuje njegovo spoštovanje v drugega človeka in da se mora zato človek že od otroštva naprej učiti živali opazovati, razumeti, spoštovati in ljubiti:

oznanjamo :

Člen 1

Vse živali se rojevajo enakopravne pred naravo in življenjem in imajo enake pravice do bivanja;


Člen 2
Vsaka žival ima pravico do spoštovanja. Človek, tudi sam živalska vrsta, si ne more lastiti pravico do ubijanja drugih živali. Njegova dolžnost je, da vse svoje znanje uporablja tudi za varstvo živali. Vsaka žival ima pravico do človekove skrbi, zdravljenja in varstva;

Člen 3

Nobena žival ne sme biti izpostavljena trpinčenju ali izkoriščanju. Če je že usmrtitev kake živali nujna, jo je treba izvesti hipoma, brez bolečin in mučenja;

Člen 4

Vsaka divja žival ima pravico živeti svobodno v svojem naravnem okolju, pa naj bo to zemlja, voda ali zrak, in pravico razmnoževanja. Sleherno jemanje svobode, celo v znanstvene namene, nasprotuje tem pravicam;

Člen 5

Vsaka žival, ki običajno živi v človekovi družbi ima pravico, da živi in raste v ritmu in življenskih razmerah, svojstvenih svoji vrsti. Vsaka sprememba v tem ritmu in razmerah, ki ji jo vsili človek zaradi trgovskih namenov, krši te pravice;

Člen 6

Vsaka žival, ki si jo je človek izbral za svojega tovariša ima pravico do tiste starosti, ki je značilna za njeno vrsto. Opustitev take živali je okrutno in ponižujoče dejanje;

Člen 7

Sleherna žival ima pravico na razumno odmero delovnega časa in naporov ter na ustrezno prehrano in oddih;

Člen 8
Poizkusi na živalih, ki jim povzročajo telesne ali duševne bolečine, niso v skladu z živalskimi pravicami - ne glede na to, ali gre za medicinske, druge znanstvene ali trgovske poizkuse; TREBA JE ODKRITI IN RAZVITI DRUGAČNE EKSPERIMENTALNE METODE;

Člen 9
Če žival redijo za prehrano, jo morajo namestiti, hraniti, prevažati in ubiti tako, da pri tem žival ne trpi niti strahu niti bolečine;

Člen 10

Nobeno žival človek ne sme uporabljati za zabavo in razne predstave v katerih nastopajo živali, ki niso v skladu z živalskim ponosom;

Člen 11

Vsako dejanje, ki se konča z ubojem živali je biocid, to je zločin proti življenju;

Člen 12

Vsako dejanje, ki se konča z ubojem številnih živali je genocid, torej zločin proti živalski vrsti. Onesnaževanje in zastrupljanje življenskega prostora je prav tako genocid;

Člen 13

Z mrtvo živaljo je treba ravnati spoštljivo. Nasilne scene, v katerih so žrtve živali, morajo biti prepovedane tako v kinu kot televiziji, razen, če bi s tem hoteli predočiti kršenje pravic živali;

Člen 14

Društva proti mučenju živali morajo imeti svoje predstavnike tudi na ravni vlade. Živalske pravice morajo biti zavarovane enako kot človekove pravice.

BRUXELLES, 27.januarja 1978