Prezgodaj je še, da bi lahko kaj pametnega napisala, vendar nekomu moram izliti vso bolečino, ki jo čutim ob izgubi mojega najboljšega prijatelja, sostanovalca, čuvaja, velikega otroka, ki je v petek tako tragično preminil.
Pred več kot petimi leti sem ga posvojila. Bil je ves zanemarjen, lastniki so se ga naveličali ko je imel eno leto. Ko sva se zagledala, je bila to ljubezen na prvi pogled. Tudi Hana, moja psica, ga je lepo sprejela. Obe sva se maksimalno trudili, da sva mu nudili topel in prijeten dom. Razvajala sem ga do nezavesti in imela sem občutek, da je to čutil in seveda tudi izkoriščal. Saj Donko ni bil neumen, čeprav je na prvi pogled izgledal. Tiste njegove oči...saj veste, kako gledajo bernardinci. 24 ur na dan bi se čohal in včasih je bil prav nadležen. Čutil je vse, bal se je grmenja, petard, takrat nikoli ni bil sam.
Pred dvemi leti in pol se je nam trem pridružila še mala Ula, moja hčerka. Don in Hana sta jo zelo lepo sprejela. Bila sta njena varuha, zaščitnika, prijatelja... Skupaj smo hodili na sprehode, se igrali, kopali...
Sploh ne morem dojeti, da smo ostale same tri. Donko je bil edini moški pri hiši in zaradi tega sem se vedno počutila varno. Bil je zaščitniški do vseh treh. Nekoč je bivši partner hotel nad mano dvigniti roko, pa je Don v sekundi reagiral in tip ni nikoli več pomislil, da bi me udaril.
In še in še bi lahko pisala, kaj vse smo doživeli skupaj. Skratka, Donko je bil res poseben pes, takega ne bom nikoli več imela.Vsi mi govorijo, naj se tolažim s tem, da imam še dve lušni punci.Res je, ampak pogrešam ga tako močno, da že štiri dni samo jokam. Ne morem niti v službo, niti nimam obstanka doma, ker me prav vse spominja nanj. Stara sem 39let, pa v svojem življenju nisem bila tako navezana na moškega, kot sem bila na mojega bernardinca Dona. Pogrešam njegove objeme, njegovo teženje naj ga čoham, njegove pobege, ki so mi parali živce in vse kar je povezano z njim.
Zadnjih deset dni je bil nenormalno nemiren. Vsak dan mi je spizdil iz ograjenega vrta. Ni šel daleč, vedno me je čakal pred vrati. Niti ni bil napadalen, vendar sem se bala, da mi bodo slučajno mimoidoči težili, kar ne bi bilo prvič, saj so mi pošiljali policijo itd, čeprav ni nikoli nobenega napadel ali kaj podobnega. Živimo na deželi, skoraj na samem, vendar se najde kdo ki preprosto ne mara živali.
Don je imel ograjen vrt cca 500m2 in dobro družbo, bernardinko Hano. Vendar je hotel stalno čutiti bližino človeka. In ravno ta želja po bližini, ga je pognala v smrt. In to tako kruto, da ne morem verjet. Ni me bilo doma in je plezal na ograjo, ki je visoka vsaj 2m. Ko je že skoraj uspel, se mu je ovratnica zataknila in se je dobesedno obesil na ograjo in zadušil.
Dragi moji, nobenemu ne privoščim, da doživi kaj takega. Izguba mojega Dona me je tako prizadela, da samo še jokam. Pravijo, da čas celi rane. Ne vem...
Lepo pozdravljeni vsi in lepe praznike!
Jana. Vse pravice pridržane.
