Posvojitev psa in vedenje po njej

[CAPKA]

Ko sem prebrala naslov teme,sem mislila,da se bomo pogovarjali o posvojitvah iz zavetišča,ali zapuščenih živali,in naših izkušnjah in pogledih na to,da bi nekdo,ki ima namen posvojiti zapuščenčka ,k temu pristopil resno in odgovorno.
Pa preberm modrovanje simi,ki je inštruktor,pa berem dvakrat trikrat-nič jasno.Prišla sem do zaključka po njenem pisanju,da je najbolje pse z neznano preteklostjo evtanazirati in zakaj pa sploh so zavetišča.
Najbolje da imamo vsi rodovniške NO-je.
simi - ni mi jasno ,kaj je mišljeno z besedami "videti neko možno rešitev,da bomo tisti,ki imamo znanje vzeli odraslega psa.......bojim se da ne.
Mislim,da nihče ne pričakuje,da bi samo inštruktorji vzeli odrasle pse iz zavetišč.
Jaz imam dva manjša posvojenčka,s hčerko,pa sva posvojili odraslo pitbulko iz zavetišča,pa nisva nikakršni inštruktorci.
Res,da je hči poiskala vse možne nasvete strokovnjakov,k posvojitvi pristopila zelo odgovorno,se zavedala da bo vzgoja njena (jaz imam na skrbi osnovne stvari prehrano in veterinarja)in da se bo morala marsičemu odreči.
Mislim ,da  bi morala beseda teči o teh izkušnjah,če sem se zmotila zbrišite,kar sem napisala,saj se že tako redko oglašam,vendar se mi zdi,da na tako pisanje,kot je napisala simi ne bomo dobili odgovornih posvojiteljev.
Nekdo je napisal "vse se da ,če se hoče".KJER JE VOLJA JE POT

Pa brez zamere in lep pozdrav!  

[delavec@amis.net]

Glede tega čemu se je človek pripravljen odpovedati če posvoji psa je zares tudi potrebno razmisliti. Mene je leta nazaj o tem poučil že papagajček, ki je bil dva dni v varstvu pri mojih sorodnikih. Ker ni hotel jesti in ne piti sva z možem prekinila sedemsto kilometrski izlet in se vrnila domov, drugače bi poginil od žalosti. Takoj, ko naju je zagledal je jedel in pil in bil spet živaheh, če pa še en dan ne bi, bi umrl. Imamo še veliko tačk in šapic, pse bi lahko vzela s seboj, za mačkone bi med tem poskrbeli sorodniki, le droben ptiček ne zdrži brez naju in nikoli nama ni bilo žal, da zaradi njega že 12.let nisva bila nikjer na dopustu za več kot en dan.
Ljudje smo si različni, eni smo se pripravljeni odpovedati marsičemu v dobro ljudi in živali, drugi spet ne ali do določene meje. Le ti so pa tisti, ki bi morali zares dobro razmisliti in se ne prenagliti, da potem ne bi žival ponovno izgubila komaj dobljeni dom.
l.p.

[simi]

Ko sem prebrala naslov teme,sem mislila,da se bomo pogovarjali o posvojitvah iz zavetišča,ali zapuščenih živali,in naših izkušnjah in pogledih na to,da bi nekdo,ki ima namen posvojiti zapuščenčka ,k temu pristopil resno in odgovorno.
Pa preberm modrovanje simi,ki je inštruktor,pa berem dvakrat trikrat-nič jasno.Prišla sem do zaključka po njenem pisanju,da je najbolje pse z neznano preteklostjo evtanazirati in zakaj pa sploh so zavetišča.
Najbolje da imamo vsi rodovniške NO-je.
simi - ni mi jasno ,kaj je mišljeno z besedami "videti neko možno rešitev,da bomo tisti,ki imamo znanje vzeli odraslega psa.......bojim se da ne.
Mislim,da nihče ne pričakuje,da bi samo inštruktorji vzeli odrasle pse iz zavetišč.
   

Moram rečt, da se strinjam s capko. Simi, mislim da bi tvoj post bolj pasal v neko drugo temo, v Kajin kotiček in tole temo pa ne najbolj 
Cenim, da si nekoč rešila enega privezanega reveža, predvsem pa to, da po pojavu težav pes ni romal v zavetišče. Kaj pa si z ostalim hotela povedat pa ne razumem najbolj. Sem nekako razumela, da naj bi se tu pogovarjali ravno o tem kako uspešno posvojiti odraslega psa in kako se psov NE posvaja in kako se jim ne zmanjšuje že tako ne prevelikih šans za spodobno življenje v družbi s človekom.
 

Svoj prvi post sem napisala predvsem zato, ker se moramo predno se odločimo za posvojitev vprašati določene stvari.
Jana je odprla novo temo v kateri naj bi se pogovarjali o tem zakaj posvojiti odraslega psa.

Svojo izkušnjo z najdenim psom sem napisala zato, da se lahko iz nje razbere, da se težave niso začele takoj kljub temu, da je pes šel takoj v šolo.

Daleč od tega, da bi morali sedaj vse stare pse v zavetiščih evtanizirat in si vsi nabavit rodovniške NO-je. Če bi imela neko drugo pasmo, bi potem rekli, da morate vsi imeti to pasmo?

Ne napisala sem kot kaže premalo razumljivo, da se človek mora odločiti za neko žival zaradi neke želje po neki raalni "zahtevi", ne zato, ker je pes lep in luštkan ali pa ker se mi smili.

Razlog za posvojitev naj bo premišljen.

Zopet ne govorimo o vseh odraslih psih, z nekaterimi ni čisto nič narobe, mogoče so se znašli v zavetišču, ker jim je umru skrbnik, ker so se ga otroci naveličali in so bili ljudje toliko odgovorni, da so ga odpelajli v zavetišče in ne spustili v prvi gozd.
Lahko in veliko je popolnoma neproblematičnih odraslih psov, ki so se znašli po čudnem spletu okoliščin v zavetišču.

So pa tudi psi, ki imajo določene specifike in o teh, vsaj mislim da, naj bi tukaj govorili, ker tu je odgovornost pred posvojitvijo še toliko večja.

[Rossy]

Posvojiti kužka iz zavetišča ni zame noben bav - bav. Pia je tretja naša psička iz azila, prva Lina je bila posvojena v MB zavetišču, ko smo jo posvojili je bila stara nekje okoli dveh let, z nami je živela 2 leti, potem smo jo zaradi bolezni žal izgubili  , bila je prestrašena psička, ki je lajala na moške s kapo ali palico, lajala je v stanovanju, če si jo pustil samo in skoraj eno leto je trajalo, da je revica dojela, da se vračamo k njej, kasneje je postala popadljiva ampak ne do domačih, živeli smo v bloku  ljudje so jo poznali in normalno, da jo je kakšen tudi pobožal vendar je kasneje kot sem že napisala postala malce popadljiva do teh ljudi, nobenega ni ugriznila samo nakazala je, da ne želi dotikov. Takrat nismo vedeli zakaj je postala takšna, dokler se ni pokazala bolezen in sedaj vem, da je bila kriva njena bolečina. Drugače je bila super psička, moja oz. naša prva psička nasploh. Po njeni izgubi je mama rekla, da ne želi nobenega psa več ker je bilo prehudo po izgubi Line. Ja, ampak je ženski na njenih vsakodnevnih sprehodih postalo dolgčas (medtem se je tudi upokojila) in v Novicah se je zagledala v psičko katero sma šle iskati v Grosuplje. Miša naj bi bila stara, ko smo jo posvojili nekje 1 - 2 leti, sedaj je z nami že 3. leta, prijazna psička, ki je umikala ritko in skrivala repek, če si se ji približal, vendar se je kmalu sprostila in njena edina "hiba" je, da ima močan lovski nagon, nič strašnega samo spustiti je ne smeš  . Sedaj, ko sem se jaz preselila sem posvojila Pio,ki bo jutri pri nas 3. mesece, ob posvojitvi staro nekje 9 mesecev je mešanka z NO in malo bolj zahtevna kot ostali dve,  mlada psička, ki se je šele pred dvema tednoma začela igrati, ki ne zna pokazat kdaj jo kakat ali lulat in opravi, če je treba kar v dnevni sobi, vendar napredujema, zdaj si jaz točno preračunam kdaj sma kakale in kdaj bi naj spet, zunaj jo opazujem in sedaj že vidim kdaj jo tišči pa čeprav ona nima časa kakat, ker je toliko drugih bolj zanimivih stvari, takrat pač hodima 10x gor in dol, če je treba tako, da potem le opravi in potem jo hvalim, da je kaj. Druga stvar je, da vleče na sprehodih, strašno jo zanimajo ptiči, ljudje, psi, krti itd., včasih je najin sprehod čisto prijeten, včasih malo manj ampak zato so pa šole, kajne? In moj razgovor z najinim bodočim inštruktorjem je bil zelo pozitiven, ko sem mu opisala zadevo, tako da jaz verjamem da se bo tudi to uredilo.
Zakaj sem pri vsaki psički povedala koliko je bila ob posvojitvi stara, zato, da se bo videlo, da so to psičke, ki so imele za seboj že neke izkušnje in nek oblikovan značaj, ki pa v nobenem primeru ni bil tak, da bi nas odvrnil od naslednje posvojitve in jaz in moja mami bi še vedno vzele psa iz azila. Kar pa se tiče odgovornosti jo moraš imeti pri vsakemu psu, mački, papagaju... Pač vstajaš uro prej kot bi drugače, po službi letiš čimprej domov, da si lahko preostanek dneva s svojim ljubljenčkom, če že kam greš poiščeš varstvo itd. Ravno danes, ko sem kuhala kosilo in je Pia ležala raztegnjena čez pol kuhinje in zadovoljno drnjohala, me je prešinilo, da  sem srečna - srečna, da jo imam ob sebi, srečna ker vidim, da je tudi ona srečna, da je v moji bližini. Morda ne bom znala opisat ampak bilo je kot bi čudila neko nevidno vez med nama, vez ki pove, da se imama rade in da bova skupaj premagale vse ovire.
Bila sem malo daljša ampak želim povedat, da so posvojenči lahko prav tako dobri družabniki kot vsi ostali. Morda nimajo vsi tako dobrih izkušenj kot jaz - ampak jaz (laik) enostavno verjamem v vsakega od njih !!
LP

[simi]

Res je Dar je šolski primer, kako se ne posvaja psa. Ker je ostal pri nas točno zato, ker je dal tačko in ker je imel dolge trapalnice. Ja seveda, pa bogi je bil, ker je bil privezan za ograjo.

Zaradi njega sem postala inštruktor, ker sem ob njem spoznala kaj pomeni imeti psa, ki je problematičen in zaradi njega začela z zgodjo socializacijo in učenjem da NE pomeni NE.

Ravno zaradi tega, ker nismo vedeli kaj se je z njim dogajalo predno so ga privezali za ograjo, smo z njim delali popolnoma drugače kot z ostalimi v šoli. Imela sva individualno obravnavo, ki ni temeljila na cukih ampak na nagrajevanju vsakega zametka pravilnega vedenja.

Tega psa je bilo potrebno naučiti lulat po pasje, ker je lulal samo na kanalizacijskih jaških.

Njegova bolezen....še ena stvar, ravno zato, ker nismo vedeli nič o njem je bil vseskozi zdravniško pod kontrolo.
Najprej smo pomilsili na bolezen, in 3 tedne predno je prostata naredila svoje je bil na UZ-ju pa je ni bilo videti.
Pregledoval ga je isti veterinar kot mu je tisti ponedeljek, ko se pes ni več zravnal od krčev dal zadnjo injekcijo.

Nisem proti posvajanju odraslih psov, daleč od tega.
Sem pa proti nespametnim odločitvam za posvajanje na taki osnovi kot je bila naša odločitev da vzamemo Dara.

Povojitev odraslega psa ima prednosti ima pa tudi slabosti.

In teh slabosti se moramo zavedati.

[luncica]

Hm, ne vem, meni se zdi pa to odvisno predvsem od cloveka. S tavecjo sva nerazdruzljivi, ze odkar je bila mladicka, tamalo smo pa dobili iz Horjula pri njenih priblizno petih mesecih. Bila je nesocializirana (pred prihodom v zavetisce je s sestricami in z mamico zivela na nekem seniku) in plasna, nekateri nepoznani ljudje so zanjo se vedno bav-bav, noge so bile grozna zadeva... Veliko casa smo potrebovale, da je ugotovila, da gre lahko sama ven - pred tem nam je namrec plezala v narocja, kar pa pocne se vedno, ce se cesa ustrasi. Pa kaj hocemo? Tudi za trenutek nam ni bilo zal, da je nasa - oziroma najbolj mamina, ker se karakterno noro ujemata. Ugotovile smo, cesa se boji - ljudi! Pa smo jo ob vsakem novem obisku imele po narocjih, da so jo bozali, in da je ugotovila, da ji nic nocejo. Zdaj ze sama pozdravlja obiske. V veliko pomoc pri tem nam je bila tudi nasa prva psicka, ki je nora na ljudi. Njenega strahu pred nogami sem se lotila sama, na cisto otrocji nacin - obula sem nogavice, ki imajo piskajoce medvedke gor, in ji pustila, da jih grizlja, lovi, ubije... pa je ugotovila, da ni nic narobe, ce se moje noge tudi premaknejo, hodijo, plesejo, skacejo.

Sama ne more biti v nobenem primeru. Ni sans. Luna mora biti z njo nonstop. Tako pac je. Drugace nastane totalna panika in bi verjetno znala skoditi tudi sami sebi. Ce gre Luna kam brez nje, je "skregana" z ljudmi, ki ostanejo z njo. Pa se temu izogibamo, kolikor se pac lahko. Igrati se hoce samo z Luno, zato je ne silimo v igro z drugimi psi. Saj naredi kaksen krog z njimi, ampak se vedno vrne k Luni. Sicer se nam je zdelo malo cudno, da se 30- in 7-kilska mrcina igrata, ampak ni panike, Luna je nezna z njo, pa naj ji Kiana se tako skace v glavo. Nori sta druga na drugo, kot da zanju razlika v velikosti ne obstaja.
Ko je zunaj mrzlo, ne da niti "sedi", kaj sele "prostor". Pa bo sola pac pocakala, dokler ne bo topleje.
Je pa nasa malcica brihtna in iznajdljiva, da jo je veselje gledati! Ko ti zaspi v narocju, je kot angelcek. Ko te kljub vsem svojim strahovom zaupljivo pogleda, vse okoli tebe kar izgine in vesel si, da jo imas.

Pa kaj potem, ce med predavanji letam domov, da sem z njima? Je vsekakor bolje kot viseti po kavicah ves dan, ko ne ves vec, kam bi se dal. Pa naj se prijatelji norcujejo, da se moje zivljenje vrti okoli psov - ce ne morejo dojeti, da sta nasi dami na prvem mestu, takih niti ne rabim. Vec kot pripravljena sem bila na svojo mrcino in tocno sem vedela, cemu se bom morala odpovedati zaradi nje. Pa mi ni bilo niti najmanj tezko, ce sem cisto postena, se mi niti ne ljubi cele dneve bluziti naokoli po lokalih, trgovinah...

Pa se nekaj. Luno sem dobila kot mladicko. Ko je bila stara 18 mesecev, je dobila sus v vrat od neke psice. Od takrat se dere kot nora, kadar vidi karkoli podobnega nemskemu ovcarju. Ve, da bo dobila piskot, ce ne bo lajala, pa se prevec boji, da ne bi. Bova ze odpravili ta strah. Enkrat. Casovne omejitve ji nisem postavila. Kar hocem povedati, je to, da ti lahko neodgovorna okolica v trenutku "unici" psa. Zame je se vedno popolna, le "nemcem" se izogibava. Ni mi tezko nonstop gledati, kaj se dogaja, ko sva zunaj - saj v bistvu moram, ker lahko v vsakem trenutku pridrvi kaksen pes s super lastniki in se zazene vanjo ali pa celo vame.

Kolikor se poznam, pa lahko zagotovo recem, da bodo pri meni mesancki vedno glavni. Ce bi si omislila rodovniskega psa, bi bil to zagotovo kaksen polarec ali pa chow-chow, kar pa tudi niso nezahtevne pasme. Kot sem rekla, od cloveka je odvisno, koliko je pripravljen delati s psom. Zase vem, da jima lahko namenim vsak trenutek prostega casa (ki ga ni malo), in da mi ni tezko poskrbeti, da jima ni dolgcas. Poznam ju in vem, kaj rabita, in sem jima to pripravljena tudi nuditi. Onidve pa vesta, kaj pricakujemo od njiju, zato tudi lepo shajamo skupaj.

[ticka]

vsak pes rabi svoj čas, da se navadi na nove ljudi in novo okolje, pa naj bo to mladiček ali pa odrasel pes, in ta čas to ni 10 minut, 10 dni, 1 mesec, ampak ponavadi več! Naš prvi kuža je bil mladiček, pa je vseeno trajalo, da je nehal ponoči jokati, sedanji kuža, no za njega lahko rešem, da se je po parih mesecih navadil na vse družinske člane. Pa še sedaj recimo ne pusti, da bi se ga dotikali drugi ljudje in še vedno se mu včasih zazdi, da bi moral biti on šef v hiši in renči. Ampak čas prinese svoje in tudi pri njemu je že. Vsekakor je posvojitev odraslega psa težja, ker ne poznamo njegove preteklosti in ker si vsak pes v glavi ustvari hierarhijo, kdo je prvi in kdo je zadnji v klanu. In na začetku nikoli nisi prepričan, kaj bo naredil, sploh mu ne smeš zaupati!!! Zaradi tega pa obstajajo ljudje, ki se z psmi in njihovim vedenjem ukvarjajo in jih prosiš za pomoč, in sčasoma se stanje izboljša. Ne vem, tudi če posvajamo iz usmiljenja, se moramo zavedati, da to ni neko nežno, neobremenjeno bitje, ampak neka žival, ki že ima izoblikovan karakter (govorim o odraslih psih) in da je potrebno veliko časa, predvsem se moramo svoje odločitve držati in si rečt, da za vsakim dežjem posije sonce. Seveda kdaj bo posijalo pa je odvisno v veliki meri od nas in malo tudi od psa. Če se za nekaj odločimo, pač moramo pri tem vztrajat!
pa en lep sončen dan želim vsem skupaj

[Babalu]

No, pa se moja izkusnja. Zal in na sreco sem imela priloznost preko Repka biti zacasni skrbnik psicki. Zal ker me je naucila da dolocenih nagonov pri psu sploh ne znam obvladati (preganjanje mack) in na sreco ker me je naucila kako so psi fleksibilni in pripravljeni sprejemat spremembe in kako zazivijo v okolju kjer so pravila jasna.Mogoce je ze kdo prebral temo o Pikici na tem forumu...
Na zacetku sem skoraj izgubila glavo, saj je psica tulila in tulila cim nisi bil z njo v sobi, ali ko si jo dal v kletko za obvezni pocitek (imela je namrec zahtevno operacijo zadnjih nog). Priznam da je bil to vrhunski test mojih zivcev...vedela sem da morem ignorirat. Enkrat pa me je skoraj prijelo da bi vse okoli mene pobila. To je bil 1.nauk: za zavetiscarja nimas potrpljenja in ne zadosti znanja. Po tednih spremeba in 2. nauk- "ta sipel je ta nar ta boljse":tocen urnik kdaj jemo, kdaj pocivamo, kdaj spimo, kdaj se ucimo, kdaj sprehajamo, kdaj ostanemo sami. Psicka ob uri za spanje (ponoci je spala v boksu) ni vec tulila...mogoce 30 sekund kar ni bilo nic proti prvotnim 30 min!
Na sprehodih prvotno zaganjanje v pse. Smo sli pocasi.
1.Lepo povohaj, pridna gremo mimo.
2. Se ustavimo, se vedno pridna, gremo naprej.
3. Rencanje in skok v psa...Opa, tako pa se to ne gremo. Koncala je na hrbtu z tihim, globokim NE! Ni skocila nikoli vec, vsaj ob meni.
Psica se je razcvetela in z malo vaje obvladal osnovne ukaze. Pocutila se je ze toliko domace da je hiso cuvala, pa vendar takoj odnehala ko si jo priklical.
Povedati hocem, da se z zavetiscarjem da normalno delati. Zavedati pa se moramo da o psu ne vemo nicesar in mu od zacetka postaviti osnovna pravila in jih sele na to nadgrajevati. Pri meni psica ni bila nikoli spuscena, ce ne kdo drug bi me Xena ubila. Pa vendar je zdaj bojda konstantno spuscena in ima rada pse.
 Misel na njeno spremembo mi vedno da misliti, koliko ljudje zapostavljamo pse. Zmorejo toliko vec kot samo to in zal mi je vsakega psa ki mu lastnik ni omogocil ucenja. Zavedam pa se tudi, da dolocenih nagonov ni lahko obvladati in da sama nisem zrela za zavetiscarja. Za vso to "modrost" gre zahvala le Pikici!
Lp