Pozdravljeni vsi skupaj!
Javljam se po zelo dolgem času, kajti za mano je par stvari, ki zahtevajo ogromno načrtovanja, priprav....skratka
veliko časa je šlo in nikakor mi ni zneslo še kaj napisati na forum. Junija sem se namreč poročila, odšla na "honeymoon",
nato pa je bilo potrebno urejati dokumente, fotografije...skratka, dela nam ni manjkalo.
No, ker je Eros pač naš polnopravni član družine, smo sebrez obotavljanja odločili, da bo tudi ves poročni dan z nami.
Zanj sta bila zadolžena dva dobra kolega, ki imata rada pse in tako nas je vseskozi (razen v cerkvi, ko je počakal doma)
spremljal. In ker sem jaz vse (kot pravi Efica) skrbno načrtovala, sem ga naučila tudi to, da je prinesel blazinico s prstani
na civilnem delu poroke, na gradu. To je odlično opravil, tudi enega svata ni pogledal pač pa je šel naravnost proti nama in s tem požel
salve smeha. Matičar sprva ni vedel, kaj naj si misli, nato pa se je tudi sam nadvse zabaval. O tem "pasjem nosaču" je bilo še nekaj
dni govora po Kamniku, ker se je novica hitro razširila naokoli. No, naj govorijo še slikce...
http://farm4.static.flickr.com/3257/2735321533_31556499f2.jpg?v=0Eros v svečani opravi na poročni dan
http://farm4.static.flickr.com/3216/2731740661_7c30bcabd9.jpg?v=0Eros s prstani
Naslednje jutro poroki sva se odpravila na potovanje, ki je zajemalo Hawaje, Kanado in New York. Kolikor se jaz spomnim,
izhaja iz Havajev znana psarna weimarancev, a se jo trenutno ne spomnim. Tako sem imela ves čas oči na pecljih, ampak
na žalost nisem videla nič sivčkov. Tudi v Kanadi ni bilo nič drugače, tam, kjer pa sem najmanj pričakovala- v New Yorku pa
sem ga zagledala. In to ravno na križišču, nato pa sem kot nora letela za njim in ob tem izgubila Lonely Planet, ki ga je nato mož
pobiral za mano. Midva sva jo nato kar ucvla za njimi (izkazalo se je, da pes pripada dvema "gejčkoma) in pristali smo sredi parka.
Glej ga zlomka, kaj takega pa še nikoli nisem videla- sredi Central parka namreč obstaja pasji "kotiček", edini prostor v NY, kjer lahko
svojega psa spustiš z vrvice. To bi se še dobro slišalo, ker je tudi ograja dvojna in psi res ne morejo nikamor, ampak prostor ni bogve kako velik,
posut pa je z drobnimi prodniki, popolnima mokrimi od pasjega lulanja in temu primerno tam smrdi. Šla sva si sicer ogledat to čudo tudi znotraj ograje, ampak zavoljo vonja nisva dolgo zdržala. Naši psi imajo torej pasja nebesa, ker imajo gozdove in prostrane travnike, tam
pa le par kvadratov polulanega peska. Seveda sem vprašala gospodiča, če je veliko weimijev v NY in njegov odgovor je bil pritrdilen. Grozno.
http://farm4.static.flickr.com/3266/2731736773_02264d4a74.jpg?v=0Weimy iz NY
http://farm4.static.flickr.com/3180/2731734707_3b7e673383.jpg?v=0Pasji kotiček v NY
Med potovanjem sem grozno pogrešala našega sivčka oz. kar oba sva ga pogrešala, on pa je šel vmes z mojimi na morje in je
prav tako kot vaši sivčki nadvse užival v vodi. Je celo napredoval do te stopnje, da gre z očetom plavat na daljšo relacijo in
mirno plava vzporedno z njim. Sprva kar nisem verjela, zdaj pa že komaj čakam, da naslednji teden še midva poizkusiva.
Benčka, tudi mi hodimo na morje v vikend na Hrvaškem, ampak so tam ljudje vse prej kot naklonjeni psom, zato izkoristimo zgodnje
jutranje in pozne večerne ure. Pa tudi to vedno ne vžge, lansko leto mi je domačin namreč grozil in ker seveda ne znam biti tiho ljudem, ki
sovražijo živali sem ga razjezila do te mere, da mi je grozil, da bo ubil mene ali psa. Na žalost je treba takšne stvari tam jemati resno, ker
imajo ljudje še vedno doma orožje od vojne in to res ni hec. Ali pa ti psa zastrupijo, vse sorte se dogaja, vse je težko dojemljivo za nas, za njih pa saumevno tudi to, da pes na 1m verigi cel dan leži na soncu, po možnosti brez vode. Pa raje ne bom spet začela debate od lanskega leta,
ko me je ta gospod tako razjezil. Skratka, res je bolje poiskati divje plaže ali pa zelo zgodnje ure, kar je pa tudi za kosomatince ugodneje.
King-roy, sama sem že bila na Korziki pred leti in me je zelo navdušila, tako da razmišljam, da bi tja vrnila. Kje pa vi prenočujete, v kampih?
Sem namreč slišala, da je v večini kampov psom vstop dovoljen in da tam celo veliko ljudi potuje s psi, torej mora biti otok res psom prijazen.
Kakšna je tvoja izkušnja?
Kakšne pa imate sicer izkušnje z našima jezeroma, Bled in Bohinj? Psi tudi tu niso najbolj dobrodošli, ali pač? In če, kje? Mi se zadnjič namreč
nismo upali tvegati tečnarjenja pasjemrzcev in smo na koncu končali v ledeni Savi Bohinjki.
No, da počasi zaključim moje dolgovezenje....
Ko sva se vrnila s potovanja, sva že res pogrešala domače in Eroska, ki naju je silno presenetil. Z očijem sta naju pričakala na letališču in
naš sivko je bil takole oblečen...
http://farm4.static.flickr.com/3129/2732560690_2a5d816bb6.jpg?v=0Na majčki piše: RAD VAJU IMAM. Lepšega presenečenja ob prihodu še nisem in najbrž nikoli ne bom več doživela.
Uživajte s svojimi sivčki!
Nina
Jana. Vse pravice pridržane.
