Gladkodlaka prinašalka Nara

Nikoli nismo kaj veliko razmišljali o nakupu psa, ampak ko smo se v začetku lanskega leta preselili v hišo, smo počasi začeli razmišljati tudi o tem. Za gladkodlakega prinašalca (flat coated retriever) smo se kmalu odločili, saj smo pasmo že nekaj časa poznali, ker ima moja razredničarka flatko Šano. Vsem je bila zelo všeč po izgledu in karakterju. Kmalu po selitvi smo srečali na Kriški gori tudi prijazno flatico Hano, ki nas je šla takoj pozdravit in moj ati je takoj še dodatno potrdil, da je ta pasma res super in da je prava za nas. Kmalu zatem smo šli na internet pogledat, če imajo kje mladičke gladkodlakih prinašalcev in takoj smo našli spletno stran psarne flat coated retrieverjev, na naslovnici je pisalo: "Pričakujemo mladičke!". Poklicali smo vzrediteljico in rekli, da bi imeli psičko. Pogledat smo šli bodočo mamico, ki nas je prav po flatovsko pozdravila (ponudila obe sprednji tački). Februarja je skotila 13 črnih kepic, 11. marca 2005, pa je bil čas za izbiro psičke. Vse so nam bile všeč, zato je bila odločitev težka. Na koncu smo izbrali kar največjo, ki je k nam prišla 27. marca 2005 z imenom Nara. Ko je vstopila v svoj novi dom, je lepo počasi naredila obhod po vsem stanovanju z repkom visoko v zraku. Obvohala je vsak kotiček stanovanja, ko pa je zagledala svojo kletko, je pritacala do nje, legla notri in zaspala.


Nara prvi dan pri nas

Prvi mesec ali dva je večino časa prespala, še dobro da je, saj so ji takrat rasli majhni ostri zobki, ki jih je prav rada uporabljala. Pri treh mesecih je začela obiskovati malo šolo na KD Krimu, kamor so hodili tudi njen bratec in sestrici. Ko so se kužki zagledali, so se navdušeno pozdravili in bili večinoma pridni pri učenju – flatki so se mi zdeli najbolj živahni. Mala šola je trajala do konca junija, za zadnji dan pa smo morali vsak svojega kužka naučiti en trikec – mi smo Naro naučili "glas!" (ugotovili smo, da ko ji žugamo s prstom, začne lajati in tako smo jo zlahka naučili lajati na ukaz) in na zadnji dan se je zelo izkazala. Med počitnicami smo jo naučili še veliko trikcev, saj je Nara zelo učljiva. Zelo rada ima pse, ko zagleda kakšnega psa, se mu podredi (uleže se in glavo pritisne k tlom in čaka nanj), ko pa se ji ta dovolj približa, Nara plane in ga po flatovsko pozdravi. Nekaterim psom se to zdi predivje in se zato raje umaknejo. Glavni zadetek za Naro pa je pes, ki se mu da ukvarjati z njo.
Septembra je šla Nara na tečaj po programu Junior, kjer so se učili podobne, samo bolj zahtevne stvari, kot v mali šoli. Decembra je opravila izpit z oceno zelo uspešno. Vse vaje je opravila zelo dobro, pri tem pa nam je zelo pomagal sneg; takrat smo ugotovili da bi za kepo snega naredila vse.




Nara plava

Nara kot vsi flati tudi zelo rada plava. Čeprav se je na morju malo bala "velike vode", je čez kakšen mesec na naše veliko presenečenje zaplavala v jezeru in če je ne bi poklicali k sebi, bi odplavala kar na drug breg.
Na sprehodih se Nari vedno nasmejemo, ker nori po gozdu in skače čez veje in hlode. Rada nosi velike veje naokoli in jih gloda. Naj omenim tudi, da je Nara prav zvita – ve, da s prosjačenjem ne bo dobila priboljška, zato skoči na bližnjo omaro, mizo ali poličko in od tam vzame kakšno stvar (kapo, vrečko...). Takoj steče v dnevno sobo pod mizo z visoko dvignjenim repom in z glavo obrnjeno navzdol. Če se ji kdo samo približa, začne tečno bežati. Navadila se je, da stvar spusti samo, če ji damo priboljšek, tako da je začela jemati stvari samo zato, da bi v zameno kaj dobila. Enkrat je dobila na pol prerezano limono in kot vedno šla pod mizo z dvignjenim repom. Ko sem stegnila roko proti njej, da bi ji vzela limono, je sunkovito umaknila glavo. Nisem nadaljevala, da bi videla kaj se bo zgodilo; ko je Nara kar nekaj časa trmasto držala limono, je sok začel curljati ven. Nari okus prav nič ni bil všeč, zato ni pila, ampak je pustila, da ji sok teče iz gobca. Bilo ji je tako mučno, da so se ji začele solziti oči. Na koncu je le spustila limono in poraženo odšla.


Ukradla jabolko



Nara je navdušena nad ljudmi, vsakega mora pozdraviti in prelizati; ko pride kdo izmed nas domov, se Nara takoj, ko vstopiš skozi vrata, zapodi vate z zaletom in ti prinese kakšen copat ali čevelj. Rada jé prav vse, tudi največjo svinjarijo; ampak enkrat je na pikniku prišla do posode, kjer je bilo olje, v katerem so se pekle ribe. To olje je začela piti in isti trenutek začela otresati jezik, da je špricalo naokoli.
Nara ima zelo veliko energije, ki jo sprošča na dolgih, vsaj trikrat dnevnih sprehodih, ko pa bo stara vsaj eno leto, bomo mogoče hodili z njo na flyball, kjer bi porabila še nekaj odvečne energije. Nara prav tako izredno uživa v vožnji z avtom, pozorno spremlja prav vse, kar gre mimo in nas vsake toliko časa opozori na kakšno posebnost (ko zagleda npr. Velikega človeka na reklamnem plakatu, začne globoko renčati).


Vožnja z avtom


Trošenje energije

Nara je navajena, da dopoldne spi, ker takrat ni nikogar doma, tako da tudi ob vikendih ta čas večinoma prespi. Prav rada zadrema tudi popoldne – takrat spi v zelo čudnih pozah, včasih sanja s tihim pobevskavanjem in hkrati premika tačke.


Nara spančka



Življenje s flatom je vsekakor precej pestro, venomer te spravlja v dobro voljo in te s svojimi vragolijami do srca nasmeji. Pred Naro si nismo mogli dobro predstavljati življenja s psom, zdaj pa si ne moremo predstavljati življenja brez psa.

Avtor besedila: Ana Šimenc (anana)
Avtor fotografij: Ana Šimenc (anana)