Petarde so prepovedane!

[moonbeam]

Spelcy, koliko je pa stara tvoja psička?

Moraš razumeti, da se pes ne skoti s travmami. To pride kasneje, ko človek ne odreagira na dražljaje iz okolja pa bi moral, ali pa če narobe odreagira. In ko to počneš iz dneva v dan, se te stvari nakopičijo. Človek ponavadi nevede počne stvari, ki škodijo pasji samozavesti, tu mislim predvsem na strahove in bojazni, ne na agresijo. Z boječimi psi sama nimam izkušenj. Vedno sem imela pse, ki so se repenčili, tako da iz izkušenj ne morem govoriti, kako bi pomagala boječemu psu.

Ne vem, kako se ti odzoveš, ko se vse to skupaj dogaja. Ampak tvoj odziv in obnašanje v tistem trenutku je ključnega pomena. Jaz vsekakor takšne psice ne bi niti pod razno stiskala k sebi, božala ali tolažila. Moraš se zavedati, da je tudi pomembno, kako se počutiš ti, ki držiš povodec. Če si sama pri sebi misliš, kako sovražiš te petarde, kako je boga tvoja psička, kako te skrbi, vse to povzroča še večji strah pri tvoji psički. Če si mislič, joj joj, ne že spet, boga, ne se strgat, bo takšna tudi tvoja psica. Najprej spremeni svojo držo. Ne it ven z mislijo, kako grozno je, ker bodo spet pokali, kako bosta preživeli. Poskušaj it ven in vse to odmisliti. Raje razmišljaj o tem, kako se bosta imeli fajn na sprehodu. Ko pride do poka ne se vznemiriti. Ko pokne si zamisli, da ti je v tistem trenutku nekdo pomahal. Nasmej se, ne spremeni drže in ne glej proti psici tako, kot da te skrbi. Ko boš sposobna ohraniti mirno kri in se sama ne razburiti lahko nadaljujes s psico. Ampak res se ne smeš, ker takoj ko se boš, bo to psica občutila, verjemi mi. Psi zaznajo marsikaj pri nas, kar mi ne vidimo, oziroma se to potem proicira na njihovem vedenju.

Ko boš sposobna brzdati svoje misli in občutke, se lahko posvetiš psici. Zdaj težko rečem, kako bi se jaz odzvala pri njenem odzivu, ker nisem tam. Bom pa dala primer. Če začne psica vleči, vsekakor ne hodi za njo, ker s tem ji pokažeš, da je to ok. Jaz bi se na tvojem mestu ustavila. Pa ne pozabi na tvojo močno držo, ne bit v skrbeh, ne biti jezna, bodi sproščena, ampak odločna, da je nima biti kaj strah, ti pelješ psico na sprehod in če ti veš, da je nima biti kaj strah, je nima biti kaj strah, imej to v mislih. Ne vam, kaj ima rada tvoja psica, priboljške, igrače, imej poleg nekaj kar naravnost obožuje. Potem ne vem kakšno besedo uporabljaš, ko dela kaj, česar ne bi smela. Jaz sem pri Flipu uporabljala, ne, mir in pšt. Jaz bi jo v tistem trenutku poklicala k sebi in poskušala nagraditi pozitivno vedenje, torej, ker je prišla k tebi. Moraš se zavedati, da mora biti tvoj vpliv nekakšen niz pozitivnih pohval in spodbud, ampak vseeno moraš zadeti pravilno vednje. Torej, če laja ne nagradiš. Če je zbegana in leta sem in tja ne nagradiš. Moraš biti hitra in točna. Pokličeš jo k sebi in nagradiš. Rečeš sedi in nagradiš. Se umakneš korak nazaj, jo pokličeš k sebi in nagradiš. Daš na sedi in nagradiš. Ne jo božati, razen, če ni res mirna. Pa na tvojem mestu, bi božanje preskočila na začetku. Pravzaprav je zunaj sploh ne bi božala. Verjetno bo na začetku prastrašena in imela rep pod nogami, a naj te to ne zmori, ker naenkrat ne bo zmožna spremeniti vsega. Ko se ti zdi, da se je malo umirila, je pozorna nate, nadaljujta s sprehodom. Glej njeno držo in odzive. Če se je Flip česa prestrašil, sem tisti trenutek, ali pa še prej začela z mir in pšt, bravo, pokličeš in nagradiš. Hitro in točno! Ne nagradit, če se ni odzvala tako, kot mora. Če se ti zdi, da je preveč za njo, jo spet pokliči in naredi, kar si prej. Ne je božat in stiskat. To je ključnega pomena. Ne hraniti njenih strahov s čustvi.

Moraš razumeti še to, da to ni nekaj kar bo trajalo en mesec in bo potem ozdravljana. S tem se boš ukvarjala celo leto ali pa še več. Ampak, če boš vztrajna, če boš ti mirna in ne boš hranila njenih strahov z božanjem, ampak boš odreagirala drugače, bo sčasoma dojela, da pa je nima biti kaj strah, ker imaš ti vse pod kontrolo. Veliko dela vaju čaka, ampak se splača. Eno leto dela, da s tem prihraniš psici celo življenje živeti v stresu, je več kot odlično. Pes se potem še odziva na poke in se zna razburiti, ampak ga umiriš hitro in greš naprej brez scen. Torej sprehod ni več en sam stres, ampak so le trenutki, ki povzročijo stres pri psu, ki hito minejo, zaradi stabilnega lastnika.

Tako bi jaz ravnala. Je pa težko karkoli reči, ker vaju s psico ne poznam, na vem kako se ti odzivaš, kaj storiš, ko je ona čisto paf. Mogoče ti bo kaj od tega pomagalo. Nisem nek strokovnjak, ampak tako bi se jaz lotila tega.    

Lp, moon

[spelcy]

Moonbeam, hvala za tak obširen odgovor.
Psička je drugače stara dobre 3 leta in pol, se mi pa zdi, da se njeni strahovi vedno bolj večajo. Je pa najbrž tudi problem pri nas, ker nas je v družini 5 in vsak na nek svoj način poskuša njej to omiliti, da je na koncu le še bolj zmedena. Jaz sama vem, da je takrat ne stiskam k sebi, niti ne govorim da je boga ali kaj takega, prav tako ostale domače opozarjam, da naj tega ne počnejo. Vendar žal, kaj počnejo v moji odsotnosti ne morem nadzorovati, oni (še posebej moja stara starša) pa žal nikakor ne razumejo, da ne delajo v dobro psički. Tako smo imeli že probleme z njeno prehrano (dedek ji je stalno kupoval slabo pasjo hrano, kupljeno v navadni trgovini), zdaj imamo probleme s priboljški, ker mora biti psička na dieti zaradi kolkov in zaradi želodca (vendar je tukaj spet dedek tisti, ki tega ne upošteva).
Bom poskusila s tvojimi nasveti. Predvidevam, da bo tukaj šlo malo lažje, ker jo na sprehod voziva le jaz in moj brat in ne bo nepotrebnega vmešavanja s strani starih staršev.

[vis in nox]

Je pa najbrž tudi problem pri nas, ker nas je v družini 5 in vsak na nek svoj način poskuša njej to omiliti, da je na koncu le še bolj zmedena.

Nujno rabite še 4 pse, da bo imel vsak svojega za vzgojo!

[fižolova župca]

Se ne bi mogla bolj strinjat z Moonbeam.
Moja pokojna psička je bila vzeta iz legla, kjer načeloma ni bilo problemov s stabilnostjo. Na obisku sem bila pri malih tolikokrat, da so me vzreditelji že krepko dosti imeli, predvsem pa sem tako vsaj nekoliko spoznala vse pse v leglu. Ena od psičk, ki mi je bila karakterno super, je že po mesecu pri novih lastnikih začela z brezpredmetnimi strahovi (božanje po tačkah, poki, vse mogoče), moja nikdar. Pa bi za obe lahko rekla, da sta bili izmed bolj samostojnih in neustrašnih v leglu.
Je pa res, da smo načrtno pokali na primerni razdaliji in potem dajali dobre reči za jest, da nismo nikdar delali panike in gradili strahov, da je nihče ni šparal glede tega, kje se pusti prijemat in kje ji ne paše, da nismo analizirali njenih občutkov in je pomilovali, ko je hodila mimo ograj izza katerih so tulili nesocializirani psi (tega zares ni marala)...

Po mojem mnenju gre v 90% za nastrojenost lastnika - isti pes se ne bo nikdar ustrašil loputanja z omarico, kjer tičijo njegovi priboljški, popeni pa že ob 2km oddaljeni petardi. Ker je nastrojenost drugačna. Ker so drugačna njegova in naša čustva. Jaz bi kar malo kregala take, ki paniko delajo. Trdo prijet in prepovedat histerijo... takoj ko se umiri pa hvalit za znoret. Pa resno bi nabavila pasje bombice in nekje izven naselij začela že januarja vadit. Povezat s posladkom, nagrado, čemerkoli res dobrim. Decembra bi pa na hladilnik 'pravila obnašanja ob pokih' nalepila za družinske člane . Psi, ki so bili zlorabljeni ali so dejansko prestrašeni psihotiki že od rojstva, so seveda druga zgodba...

[frigga]

Pri nas je bil do včeraj pretežno mir, včeraj so pa začeli malo bolj pospešeno metat. Mački malo strižejo z ušesi, Ronja sploh ne reagira, Sisi pa ob poku začne hodit po stanovanju in potiho renči, ampak samo, če je izven kletke. Če je v kletki, je tiho k miš. Ravno tako je tiho in ne reagira, če je zunaj, medtem ko poka. Me prav zanima, kako bo jutri, ker lani npr. je polnočno pokanje prespala.

[lorry]

Pri nas je pa letos neverjetni mir. Če sem v tem času slišala 5x pok petard... Se mi pa zdi, da je bolj "pestro" na vaseh. Vidim pri fantu kako včasih "ureže", da se vse strese. No, čim manj pokanja in bobnenja želim vsem nam. 

[oaza88]

Naša Pika je pa čist preč.
Skoraj celo popoldne se prav trese in to noter, ob zaprtih oknih. Zvečer se niti polula ne, samo drvi, z repkom med nogami, da bi bli čim prej okrog in spet doma. Bom res poskusila poleg jutranjega, ki je OK, raje samo še opoldanski sprehod, pa večernega za kratek čas pač izpustimo.