PASJE ŽALOVANJE

[mata]

Moj sploh ni opazil no mogoče je vendar ni spremenil obnašanja edino večkrat je vohal tam kjer je prej bil, mogoče ga je malo iskal. Je pa res, da s drugim kužkom nista bila ne vem kako povezana.

[NATI]

Naša Lejka, ki je zelo senzibilna in čustvena psička, je vse svoje življenje preživela z Garijem našim yorkijem. Bila sta nerazdružljiva prijatelja, Lejka ga je oboževala in branila pred vsemi in mu dovolila da jo je grizel v gobček, renčal nanjo, jedel iz njene sklede.
In ko je Gari pri 15 letih umrl, se je Lejki (8 let tedaj) podrl svet. Mislim, da je vedela, da je njen najboljši prijatelj umrl, saj ga mrtvega ni hotela niti povohati, ampak je bežala stran. Bila je zelo huda na nas, ker je morda mislila, da smo mi krivi, da Garija ni več. Postala je zelo žalostna in apatična, tudi jesti ni več hotela, na sprehodih ni bila živahna. Kjerkoli je zagledala kakšnega yorkija je tekla k njemu in ga prevohala - iskala je Garija v njih - ni mogla razumeti, da Garija ne bo nikoli več. Takrat smo jo tudi zelo scrkljali, ker je bila brez volje do življenja. Jedla je samo še iz roke, pestovala se je v naročju in začela spati v postelji. Situacija se je malo izboljšala, ko je dobila novo pasjo prijateljico Nati, ki je vsem nam prinesla novo veselje v življenje. Lejka je tudi nanjo zelo navezana, veliko bolj kot Nati nanjo. In včasih, ko Nati ni, Lejka noče jesti in je žalostna. Sicer pa se je ob Nati prav pomladila in veselo leta čez drn in strn, nihče ji ne bi pripisal njenih 12 let. Včasih jo ima kdo za mladička in takrat si zaželim, da bi bila res še mladiček, ker je perfektna psička, odlična spremljevalka in družabnica.

Moje mnenje je, da mladiček starejšemu kužku pomaga preboleti izgubo pasjega prijatelja in mu prinese novo voljo do življenja.

Seveda pa je njegova reakcija na izgubo pasjega prijatelja
odvisna od karakterja kužka in od tega kako močna je bila navezanost med kužki.

Lp,
Nati

[Tejči]

 Jaz sem prepričana, da psi čustvujejo. Ne samo da znajo čutit veselje in srečo, tudi žalovati znajo. Pozabila sem pripomnit, da sta bili Gina in Nikita skupaj le 11 dni. Tako se nista uspeli navezat ena na drugo, ker je bila Niki zdrava le prve 3 dni.

  Mateja

[leder]

Tudi moj pes je užaljen ce se slucajno ne igram  z njim ali pa ko grem od ddoma. Ko pa pridem domov pa od veselja skace po zadnji nogah ;D

[Yo]

Ko je umrla moja Shia, je bil Thor zelo zelo poklapan in ravno takrat se je pravzaprav sele zacela najina kalvarija - vnaprej izgubljena bitka s smrtonosno boleznijo, s katero se je do tega dneva bolj ali manj uspesno boril in jo nekako premagoval. Od dneva, ko je odsla Shia sem lahko opazala samo se drasticno poslabsanje iz dneva v dan. Pravzaprav si sele danes priznavam mojo misel takrat: Kmalu bosta spet skupaj...
V 4-ih mesecih, ki so sledili, se pravi v casu, ko sva se brezupno borila za vsak dan njegovega zivljenja, sem opazila, da so ga tako Huarmi kot macki zaceli ignorirati. Pustili so ga popolnoma na miru, niso mu nagajali, lahko bi jim pojedel vso hrano, ce bi sploh zmogel jesti. Okoli njega so hodili mirno in tiho. Kot da bi vedeli, da se poslavlja in potrebuje samo mir in tisino...
Ko je po 4-mesecni kalvariji za vedno zaspal tudi Thor, je izguba najbolj prizadela Huarmi. V nekaj dneh je bilo njeno psihicno stanje tako slabo, da smo urgirali v Peru njeni vzrediteljici, naj takoj priskrbi psa za druzbo. Sele ko je prisel Supay, si je Huarmi opomogla in zacela ponovno ziveti prejsnje zivljenje.
Layla je dosedaj dozivela le izgubo oz. locitev od Huarmijinih mladicev, vendar ni bilo nic pretresljivega. Je pa bila cudna in brezvoljna kaksen mesec po smrti morskega prasicka Godzile.
Mislim, da psi cutijo. Ne samo psi, zivali na splosno. Izguba jih prizadene razlicno, odvisno od tega, koliko casa in kaksnega so skupaj preziveli.