TanPe
novinec

Sporočil: 21
|
 |
« : sreda, 13.12.2006 : 23:33:54 » |
|
Bil je en "rumenko", ki ni poslušal.
Večkrat sem ga srečala, vem tudi, čigav pes je bil. No, skoraj. Vem, kdo ga je sprehajal, in to je bil ... morda 10 leten fant, sam s tezko gibalno okvaro, ki mu je ta prijazen in aktiven kuža krajšal njegove urice na dvorišču. Na dvorišču ob železniški progi!!!!! Nič kolikokrat sem ga za ovratnico peljala nazaj na "bežigrajsko" stran, opominjajoc "lastnika", da pes ne sme biti ob progi spuščen. Nisem vedela ne imena psa ne imena tega fantka, vedela sem le to, da "spadata" skupaj. In se je zgodilo najhujše.
Pes je pritekel k meni in Jacquesu, ovohaval, klasika, ... Ženska na drugi strani proge, s svojim psom, zavpije naj primem psa. Odvrnem, da ni moj pes in da nima ovratnice. Nakar zavpije, da pride vlak. Jaz postanem cela micena, vabim psa k meni - pes čez progo, nazaj domov. Stopim proti njemu - pes 2 metra nazaj, jaz vstran od proge, v roko sladkiše, pa žogico, pa ful igrice - pes nazaj čez progo. Nikakor se ga dalo pripravit na najmajšo pozornost, na najmanjši pozor, da bi se ustavil, bil je tudi brez ovratnice, za katero bi ga lahko prijela, brez povodca, ... Vlak je blizu, obrnem se vstran. Čakam, kaj bo... Trda od groze, z upanjem, da je prečkal progo pred vlakom. Ko slisim vlak in trobljenje lokomotive, pogledam nazaj z upanjem, da je odskočil. Ni! Slišim cvilež in vidim mali telešček, ki ga lokomotiva premetava pod svojimi kolesi. Pes ni mrtev, krvavi iz gobčka in je v šoku. Jaz pa ... NIČ!!!!
Stala sem tam, obrnjena vstran, objokana in nemočna. Kmalu so k psu pritekli neznanci, ki so bili pripravljeni pomagat. Poklicali so fantka, lastnika, posodili so mu telefon da pokliče mamo, pripravljeni so bili peljat psa k veterinarju... Jaz pa sem stala tam in storila nič. V grozi, ki sem jo videla, v tem, da slisim še danes jok psička, ki mu nisem bila sposobna pomagat, sem bila okamenela, nezmožna najmanjše racionalne odločitve in pomoči.
Danes je tretji dan od te tragedije in jaz še vedno ne morem mimo tega prostora. Hodim drugje. Ne vem, kaj se je zgodilo s tem kužkom, ne verjamem, da kaj vzpodbudnega. In ne vem, kaj me bolj boli: jeza ob moji nemoči pomagati ali groza in žalost te krute poškodbe drvečega vlaka. Totalen šok.
Vem samo to, da sem besna na edino bitje, ki je v celi zgodbi najmanj odgovorno. To je fantek, ki je imel pasjega prijatelja, za katerega ni bil sposoben skrbeti. In to tudi ni bila njegova dolžnost!!!! In ko se je sklanjal nad tresoči telešček malega psička, je govoril: "Ne vem, al' sem sam' žalosten al' pa me je sam' strah. Men' se zdi, da me je strah."
Jaz pa sem "sam" zelo zelo žalostna.
PS: Mali rumenko, laufaj, skači in se veseli kjer si.
|