Mali je eden od mojih najdenčkov. Ni sicer kuža, je pa majhen muc, ki bi moral pred kratkim oditi v nov dom. Čudovita družina je bila pripravljena počakati nanj tudi mesec ali več, saj se je pred kratkim začel počutiti slabo, nehal jesti in večino časa prespal. Takrat se je njegova zgodba šele dobro začela. Prvi antibiotiki niso učinkovali. Infuzije niso pomagale. Vitaminske injekcije mu niso naredile nič dobrega... s kepo v želocu sem se odločila za test krvi. Pokazal je okuženost z levkozo.
Takole žalostno je izgledal v redkih trenutkih, ki jih ni prespal:
Muc mi je kljub vsakodnevnim infuzijam in drugim antibiotikom počasi ugašal pred očmi. V enem tednu ni bilo več niti trohice življenja več v njem. V ponedeljek sem se v mislih poslavljala od njega.
Kljub vsemu sem še vedno po internetu brskala za zadnjimi bilkami za katere bi se lahko oprijela in naletela na zgodbo o muci z levkozo, ki ji je g. Simončič uspel pomagati z bioterapijo... in poklicala... najprej katjuško, ki je pisala o svoji muci na forumu in takoj za tem gospoda Simončiča...
Po prvi terapiji se je muc počutil že nekoliko bolje. Po drugi terapiji je ves večer spal, vendar je po dolgem času spet v spanju sproščeno stegnil sprednje tačke. Po tretji terapiji se je mucku spet posvetila dlaka, oči so spet dobile življenje vase in muc je hodil za mano ter prosil za hrano.
Danes je za nama tudi četra terapija in muc pravkar prazni posodo z briketi, hodi za mano po stanovanju in spet zvedavo opazuje svet okoli sebe. Še vedno je nekoliko utrujen od vsega kar je prestal v tem mesecu, vendar je v njem spet življenje. Prvo jutro po zadnji terapiji sem vedela da smo premagali bolezen. Muc se je prvič po enem mesecu spet igral...
Malček naslednji dan po zadnji terapiji. Spet se mu sveti dlaka in oči so polne življenja:
Čaka naju še dolga pot, in prepričana sem, da se bova k gospodu Simončiču še vračala, vendar me ni več strah bolezni. Še posebej pa mi je ostalo v spominu naše zadnje srečanje, ko je mali muc, ki se grozno boji tujih ljudi, celotno terapijo predel in kazal zadovoljstvo in ugodje, ki ga je čuti ob njegovem delu... Končno mu je odleglo!
Najino zgodbo pišem zato, ker upam, da jo bo prebral še kdo od vas in da ga bo to pripeljalo do g. Simončiča dovolj zgodaj, da bo lahko živalci še pomagal, da se pozdravi po naravni poti in ne šele tedaj ko bodo vsi mogoči antibiotiki in druga zdravila že izgubila svoj smisel. Jaz sem se tem tednu naučila ogromno in zato se zahvaljujem gospe Dani, ki si je na pikniku vzela čas in mi pojasnila kako bioterapija deluje in gospodu Simončiču, ki je pomagal mojemu malčku takrat, ko so nad njim že vsi obupali. Obema hvala tudi za vso toplino, ki jo delita z vsemi nami.
Zadovoljen muc Mali in neizmerno hvaležna ostržka
p.s. Da ne pozabim: Pot do teh dveh čudovitih ljudi lahko najdete tukaj:
http://www.mojpes.net/modules/news/article.php?storyid=1009
Jana. Vse pravice pridržane.
