Biba in Moni1. del zgodbeNajdena na cesti proti Šenčurju tale majhna kepica vsa onemogla, prehlajena in brez volje do življenja.
Po štirih dneh prisiljenega hranjenja, mazanja z antibiotiki in z veterinarsko pomočjo se mačja punčica odloči živeti.
Zaradi svoje nežnosti dobi ime Biba, ki pa ji počasi ne ustreza več, saj njena živahnost in razposajenost dobi take razsežnosti, da ji v nekaterih trenutkih bolje pristaja ime Bibon.
Njene lumparije nas razveseljujejo in na obraze privabljajo nasmehe.
Spanje in crkljanje na postelji (predvsem pri možu) so vsakodnevna stvar.
Plezanje in počivanje na najbolj nemogočih krajih so samo po sebi umevni.
Pozerske grimase za foto session so še posebno dobrodošle.
Včasih je kakor blazinica na postelji.
Kljub nekajdnevnem pihanju kmalu sprejme mucko, ki smo jo dobili v varstvo za 15 dni (Ostržka gre na dopust), za svojo prijateljico.
Skupaj jesta
Skupaj spita
Navežeta se ena na drugo in po dolgem premišljevanju sklenemo vprašati Mojco, če jo lahko obdržimo, saj jo Biba naravnost obožuje.
Neko nedeljsko jutro pa........................ konec.
Naša Biba nepričakovano zapusti ta svet in nas, ki smo jo tako zelo oboževali in imeli radi. Vzroka ne vemo.
Rekli boste, pa saj to ni srečna zgodba. A vendar, si je Biba zaslužila, da napišem par besed o njej, saj je bila pri nas srečna in tudi mi z njo.
Spremenila nam je pogled na mucke (čeprav smo jih imeli že prej radi), vendar dokler je sam nimaš, ne veš kako to je.
Odprla nam je oči, da sedaj drugače gledamo na zavržene mucke, in ravno zaradi nje se po svojih močeh trudimo pomagati in se bomo še trudili.
2. del zgodbeMucka, ki nam jo je prepustila Mojca, kljub temu, da je bila že skoraj oddana je dobila ime Moni.
Ima čisto drugačen karakter kot Biba, a vendar nas vsak dan bolj razveseljuje. Tudi Moni je bila zavržen mucek. Na začetku je bila zelo plašna in gibala se je bolj pri tleh, vendar vsak dan vse bolj osvaja tudi višje teritorije in pleza že vsepovsod.
Dobro, da smo že prej, ko smo imeli Bibo, naredili interierno preobrazbo v stanovanju. Zavese so šle v omaro (pa saj se je na njih samo nabiral prah). Vaze in rože na mizi redko vzrdžijo. Razni okraski so prav tako romali v omaro, ali pa so jih zamenjali večji in težji, ki se ne razbijejo in se jih težko premakne.
Hrček se je preselil visoko na omaro, ker ga Moni hoče izbezati ven. Skratka, če se hočeš ubraniti slabi volji, se je treba živali malo prilagoditi.
Najrajši se crklja pri možu. Mene ne mara preveč. Mislim, da mi zameri, ker ji neprestalno dajem v gobček zdravila. Iz plašne mucke se je razvila v malega vražička.
Toliko o Moni. Še vedno jo spoznavamo in vsak dan jo imamo rajši.
Bibe ne bomo nikoli pozabili. V njen spomin bomo lepo skrbeli za njeno prijateljico Moni in v njeno čast bomo poskrbeli še za kakšno nežno mačjo dušico.
Kot pravijo: "Prve ne pozabiš nikoli".S to zgodbo želim opogumiti še koga, ki morda šele razmišlja o posvojitvi kakšnega mucka. Poskusite! Ko boste spoznali, kako mehki, dišeči, crkljivi, razigrani in simpatični so... boste hoteli še.
Slavica Červinski
Jana. Vse pravice pridržane.
